120-članski klavirski orkester – #WeDidIt
Uspeh nikoli ni samoumeven. Moraš biti drzen, hkrati pa tudi previden. V vseh letih obstoja glasbene šole EGO Lecta smo stremeli k poglavitnemu poslanstvu: dati otrokom znanje in izkušnje, ki se jih bodo z nasmehom na obrazu spominjali vse življenje.
Da smo lahko izvedli JapanPianoOrchestra projekt, smo morali celoten Japan Piano Center popolnoma preurediti na način, da je vsak otrok lahko videl vsaj eno izmed dirigentk.
Letošnji tretji projekt klavirskega orkestra smo posvetili Ludwigu van Beethovnu.
Letos smo za naše učence organizirali tretjo 120‑člansko izvedbo klavirskega orkestra in izvedli Beethovnovo 9. simfonijo – Odo radosti. S tem smo omenjeni projekt želeli posvetiti enemu največjih skladateljev našega časa, saj 7. maja 2024 praznujemo obletnico prve izvedbe te skladbe, ki je bila leta 1824 na Dunaju. Za razliko od prve izvedbe, pri kateri je orkestru takrat dirigiral sam Beethoven, ki je bil takrat že popolnoma oglušel, smo pri nas za naše pianiste imeli kar tri dirigentke, ki so naše otroke v samo dveh dneh pripravile na odlično končno 120‑člansko klavirsko izvedbo.
Iz čiste radovednosti smo orodju ChatGPT (umetna inteligenca) zastavili naslednje vprašanje in dobili nadvse zanimiv odgovor:
Ali mi lahko opišeš morebiten projekt 120‑članskega klavirskega orkestra?
»Projekt 120-članskega klavirskega orkestra bi bil zelo zanimiv in edinstven. Klavirski orkester je že sam po sebi nekaj nenavadnega, saj orkester običajno sestavljajo različni instrumenti, ne pa samo klavirji.
V orkestru bi vsak pianist imel svojo vlogo – nekateri bi igrali spremljavo, drugi bi izvajali glavne melodije, spet tretji bi se ukvarjali z ritmičnimi vzorci ali harmonijami. Skupaj bi ustvarili bogat, kompleksen zvok, ki bi lahko proizvedel tako klasično glasbo kot tudi sodobne skladbe.
Pri takem projektu bi bila pomembna skrbno načrtovanje in organizacija, saj bi bilo treba uskladiti tako veliko število izvajalcev in instrumentov. Prav tako bi bilo treba poskrbeti za ustrezno akustično obravnavo prostora, da bi bila izvedba čim bolj kakovostna in učinkovita.
Tak projekt bi nedvomno pritegnil veliko pozornosti in zanimanja ljubiteljev glasbe ter bi bil neprecenljiv prispevek k raznovrstnosti in inovativnosti glasbene scene.«
Že iz odgovora lahko sklepamo, da celo umetna inteligenca »predvideva«, koliko truda, volje, znanja in usklajenosti je potrebnih za uresničitev takega projekta. In pri nas nismo samo načrtovali, ampak tudi uresničili podvig, ki je v svetovnem formatu edinstven. S ponosom lahko trdimo, da smo edina glasbena šola na svetu, ki je že tretje leto zapored organizirala klavirski orkester.
Letos smo izvedli Beethovnovo 9. simfonijo – Odo radosti, ki je še danes zapisana kot ena najbolj cenjenih, vplivnih skladb v zgodovini glasbe in navdihuje poslušalce po vsem svetu. Predvsem pa smo se z izvedbo želeli pokloniti skladatelju in celotni kompoziciji prav z namenom, saj 7. maja 2024 praznujemo natanko 200. obletnico prve izvedbe omenjene simfonije, ki so jo izvedli v dvornem gledališču na Dunaju leta 1824. Dirigiral je sam skladatelj, ki pa je bil tedaj že popolnoma gluh. Očividci so zapisali, da je Beethovna po zadnjih akordih Ode radosti altistka Karoline Unger prijela za roko in ga obrnila proti občinstvu. Šele tedaj je lahko zaznal navdušenje, ki ga je njegova veličastna stvaritev vzbudila. Njen zapis so med drugimi redkimi nesmrtnimi dosežki zemeljskih prebivalcev kot sporočilo nezemljanom vgradili v sondo, ki je zapustila naše osončje, izvajali so jo ob padcu Berlinskega zidu in prav gotovo nobena druga glasba ni primernejša za himno nove, v mirnem sodelovanju združene Evrope.
Letos pa smo ob koncu orkestrskega projekta prvič povabili tudi starše, da so lahko v živo poslušali, kako zveni 120‑članski orkester, ki ga sestavljajo najmlajši pianisti in tudi tisti z malo več izkušnjami. Dolg, izredno močan aplavz ob koncu izvedbe je bil potrditev, da v rokah držimo projekt, na katerega smo lahko prav vsi ponosni. Pogled na učence, ki v skupnem muziciranju neizmerno uživajo, predvsem pa na solze v očeh preponosnih staršev je razlog, da bomo klavirski orkester nadaljevali tudi v prihodnjih šolskih letih in tako v svoj prostor vnašali nova prepotrebna znanja in izkušnje za glasbeno izobraževanje in ustvarjanje. Mogoče zelo pogumna izjava za konec, vendar smo ob koncu izvedbe dobili občutek, da bi bil na nas ponosen tudi Beethoven, ki velja za enega največjih glasbenih umetnikov našega sveta.
Kako je nastala ideja o ustanovitvi klavirksega orkestra?
Pred leti mi je učenka zastavila vprašanje, kaj dela uspešen pianist. Odgovoril sem ji, da pianisti veljamo za individualne instrumentaliste. Lahko smo del manjših komornih skupin, med svojim izobraževalnim procesom se srečamo s štiriročnim igranjem. Izredno redkim pianistom na svetu pa uspe, da so lahko del orkestra, v katerem nastopajo kot solisti. Kot iz topa je izstrelila, zakaj ne obstaja orkester samo za pianiste (kot je godalni ali pihalni orkester), v katerem bi lahko igrala skupaj s prijateljicami. Izjava, ki bi jo marsikateri mentor preslišal, je v meni vzbudila nemir in željo po uresničitvi njenih sanj.
Sestaviti klavirski orkester ni vsakodnevna želja. Ko se je v Ljubljani odprl Japan Piano Center, v katerem domuje tudi naša šola, smo pri njih prvo leto organizirali pianistični Masterclass, na katerem smo z našimi učenci na 20 klavirjih improvizirano odigrali znano skladbo Kuža, pazi. Navdušenje otrok ob tem mi je dalo zagon, da smo v lanskem šolskem letu izvedli projekt #PopPianoProject, v katerem je 40 naših učencev klavirja izvedlo neprekinjeno mešanico 40 različnih pop skladb. Uspešno izveden projekt mi je dal še dodatno motivacijo. Tako sem se znašel pred novim izzivom – postaviti 80‑članski klavirski orkester, v katerem bodo otroci igrali istočasno. Nastala je ideja za letošnji projekt JapanPianoOrchestra, ki pa je bil vse prej kot enostaven. Prvi izziv se je pojavil takoj na začetku, pri izbiri skladbe. Vsekakor sem želel izbrati kompozicijo, ki je vsem dobro poznana, obenem pa dopušča dovolj možnosti prilagoditve aranžmaja za pianiste začetnike kot tudi tiste, ki so klavirskega znanja bolj vešči. Utrnila se mi je ideja o Mozartovi skladbi, ki jo vsi poznamo kot Twinkle Twinkle Little Star, o kateri še danes ni znano, ali je tudi resnično njegova stvaritev. Ob tem želim poudariti delo naše aranžerke Barbare Grahor Vovk, ki je naredila odličen aranžma skladbe, predvsem pa se ni ustrašila danega izziva ustvariti orkestrski aranžma za 80 pianistov z različnim znanjem.
Aranžma je vseboval štiri različne klavirske parte, dva solistična dela in do same izvedbe projekta vsem neznan uvodni del, ki je bil izveden s tako imenovanim nožnim klavirjem, bolj znanim kot Big Piano, ki ga večina starejše generacije pozna iz filma Big s Tomom Hanksom v glavni vlogi. Kot prva glasbena šola v Sloveniji smo iz Amerike pripeljali ta instrument, ki združuje glasbo in ples. Ker želimo z našimi programi otrokom ponuditi napredne, zabavne glasbene programe, vam bomo v naslednjem šolskem letu omogočili popolnoma novo glasbeno plesno izobraževanje – WalKING Piano.
Na prvi generalki sem pomislil, da smo s samim projektom stopili v prevelike škornje, saj so bile prve izvedbe skupinskega igranja daleč od sinhronega muziciranja. Takrat se mi je v glavi pojavila misel, da se tako drznega projekta še nihče v našem prostoru z razlogom ni lotil. Najmlajši otroci, ki smo jim dodelili tako imenovani »najlažji« part, so vsekakor imeli najtežje delo. Nihče od nas ni predvidel, da je osnovna melodija skladbe tista, ki drži enakomeren tempo celotnemu orkestru. Kljub naporom obeh dirigentk, da bi 80 pianistov naučili poslušanja sebe in drugih, ohranjanja koncentracije in delovanja celotnega orkestra kot eno, so bili vsak na svojem bregu … pa ne samo enem :). A večmesečne priprave, načrtovanje vseh didaktičnih metod in podpora celotne mentorske ekipe so nas pripeljali do cilja, da smo po drugi generalki, ki je bila naslednji dan, skladbo Twinkle Twinkle Little Star v drugem poskusu posneli v celoti. Ves trud je bil tako poplačan z nasmehi, ponosom in zadovoljstvom otrok, da nam je uspelo – nemogoče. Sporočila vas, staršev, po izvedenem projektu, da otroci niso nehali govoriti o dani izkušnji, pa je »PIKA NA I«, saj so drznost, pogum in neizmerna volja ljudi, ki so verjeli v projekt, več kot poplačani.
Mnogo ljudi je še dandanes prepričanih, da je glasbeno izobraževanje lahko samo črno‑belo, kot so klavirske tipke, in ne dopuščajo drugega kot strogega sledenja pravilom že več let neprenovljenega glasbenega učnega programa. Za nas pa je glasbeno izobraževanje večbarvno, tako kot so naši otroci. Otrokom znamo prisluhniti in podati glasbena znanja na način, da vsak otrok zažari v svoji edinstveni barvi. Če želimo videti mavrico, potrebujemo barve.
V črno‑belem svetu otroške želje večinoma naletijo na gluha ušesa. V svetu barv glasbene šole EGO Leta si prizadevamo, da želje in ideje otrok ne le slišimo, ampak jih tudi uresničimo
V črno‑belem svetu otroške želje večinoma naletijo na gluha ušesa. V svetu barv glasbene šole EGO Leta si prizadevamo, da želje in ideje otrok ne le slišimo, ampak jih tudi uresničimo. S projektom JapanPianoOrchestra nismo uresničili sanj samo enega otroka, ampak vseh mladih pianistov, ki so želeli biti del velike skupne zgodbe. Albert Einstein je razmišljal, da je »ustvarjalnost inteligenca, ki se zabava«. Pri nas si prizadevamo, da se poleg kakovostnega učnega programa naši otroci zabavajo, smejijo in stremijo k drugačnemu, boljšemu jutri.
Mnogo ljudi je še dandanes prepričanih, da je glasbeno izobraževanje lahko samo črno‑bel in ne dopuščajo drugega kot strogega sledenja pravilom že več let neprenovljenega glasbenega učnega programa. Pa imajo res prav?
Na koncu se moram zahvaliti celotni ekipi, ki je pri izvedbi projekta sodelovala. V prvi vrsti tega nikakor ne bi mogli izvesti brez Japan Piano Centra, ki nam je za dva dni odstopil salon klavirjev, ki smo ga z mojimi prijatelji spremenili v koncertno orkestralno dvorano. Čeprav orkestrsko zasedbo ponavadi vodi en dirigent, smo bili tokrat primorani k temu, da sta celotno zasedbo vodili dve dirigentki, Anja Šinigoj in Mojca Batič. Da imamo videoposnetek, se je s svojo veliko ekipo snemalcev v vlogi producenta in režiserja predstavil Oskar Šušteršič. Za ozvočenje orkestra, solistov in celotnega prostora je poskrbel Luka Rožman s svojimi asistenti. Hvala Barbari Imperl za zbiranje vtisov in izjav udeležencev. Hvaležen sem našim profesoricam klavirja, ki so otroke uspešno pripravile na zadan projekt. Največjo zahvalo pa izražam vam, staršem, ki svoje otroke podpirate in uresničujete njihove sanje. Brez vas tudi našega orkestra ne bi bilo. Še naprej se bomo trudili upravičiti vaše zaupanje. Naj pa se na koncu zahvalim tudi svoji partnerki Blažki, ki je moj največji kritik, glas razuma in podpornik vseh nemogočih idej projektov glasbene šole EGO Lecta. Brez njene pomoči, podpore in prenašanja neprespanih noči pred računalniškim zaslonom tega nikoli ne bi mogli izvesti. Hvala pa tudi najinemu novorojenemu sinu, ki več kot očitno obožuje glasbeno muziciranje. Vse generalke in vaje je preživel z nama/nami in pridno poslušal, kako mladi glasbeniki muzicirajo, uživajo in se zabavajo. In naj kdo reče, da rek »na mladih svet stoji« ne drži.
Matej Grm
Ustanovitelj glasbene šole EGO Lecta
Čeprav orkestrsko zasedbo ponavadi vodi en dirigent, smo bili tokrat primorani k temu, da sta celotno zasedbo vodili dve dirigentki, Anja Šinigoj in Mojca Batič.
